, /

Hipoterapija

Uvod

OTROCI & KONJI

Otroci so že po naravi iz osnovne človeške potrebe naklonjeni živalim. Iščejo stik z živaljo, jo želijo ljubiti in biti ljubljeni. Živali, posebej domače živali, ustvarjajo neprisiljeno in živahno klimo, ki nagovori celo »težke otroke«. Z rejo živali in z ukvarjanjem z njimi se olajšuje navezovanje stikov do soljudi in ustvarja osebnost. Možnost jahanja na konju je za otroka motivacija. Otrok oz. bolnik se preko svojega telesa lahko izraža ter sprejema od konja in od svojega telesa signale ter sporočila in pri tem odpade tudi večkrat zavrnjena človeška govorica. Ob tem se zbudi tudi telesno in duševno čutenje in občutje. Konj lahko s svojo podobo in nravjo pri otrocih z posebnimi potrebami zbudi vedenje, ki bi se jim otroci v naravnih okoliščinah zoperstavili. Otrok čuti do konja strah, občudovanje in ljubezen. Jahanje in ukvarjanje s konji doprinese k razvoju pozitivnih socializacijskih procesov in odpravljanju motenj, ker zadovoljuje potrebo po pozitivni pozornosti in trenira socialne spretnosti, v katerih daje otroku možnost kontakta in socialnega delovanja.
Jahanje in uporaba konja v terapevtskem procesu je dejavnost, ki je danes zaradi pozitivnih vplivov na gibalne in psihosocialne funkcije razširjena po vsem svetu. Konj je zelo dobrodušen, zaupljiv in mnogo bolj čuteč, kot se na splošno misli. Poleg čudovitega spomina ima izostren občutek za orientacijo . Zelo hitro osvoji navade, ki se jih trdno drži. Po drugi strani pa je zelo plašljiv. Torej konj je živo bitje s svojim lastnim značajem.
Danes se kot hipoterapija prevzema z izrazom »defektološko jahanje in voltižiranje« pedagoške, psihološke, psihoterapevtske in rehabilitativne ponudbe s pomočjo konja pri otrocih, mladostnikih in odraslih z različnimi prizadetostmi in motnjami.

Hipoterapija…

…- zdravljenje s konjem in na konju- je veja fizioterapije, ki invalida z jahanjem na konju aktivira tako telesno kot tudi duhovno. Konj ( gr. Hippos) pri tem služi kot terapevtsko sredstvo za prenos gibov v koraku. Dražljaji nihanja, ki se s konjskega hrbta prenašajo na pravilno sedečega, dobro vzravnanega pacienta, so sorodni človeški hoji. S konjskega hrbta se v koraku prenaša 90-110 tridimenzionalnih nihajnih dražljajev. Prav tako delujejo pospeški in centrifugalne sile, ki nastajajo pri gibanju naprej in spremembah smeri. Pacient pri hipoterapiji največkrat sedi brez sedla neposredno na konjskem hrbtu, pri tem pa ga terapevtka, ki hodi poleg konja, popravlja. Pri majhnih močno prizadetih otrocih terapevtka sedi na konju za njimi in jim pomaga, da se prilagajajo ritmičnem nihanju.
Čudežno razmerje gibanja med človekom in konjem ima še veliko neraziskanih področij. Odkrita je le vodilna nitka hipoterapije, ki zahteva še veliko sistemskega dela, opazovanj in poizkusov.
Da lahko fizioterapevt pravilno uporablja svojega sodelavca – konja, potrebuje še dodatno izobrazbo. Nestrokovno izvajanje bi lahko gibalne motnje pacienta še poslabšalo. Pri gibanju naprej na konju pacient brez naporov vadi simetrično obremenitev sedišča, pri tem pa mora biti hrbtenica dobro zravnana. S prilagajanjem konjevemu gibanju je mogoče sprostiti mišični tonus in pri tem spodbuditi ravnotežne reakcije. Pri stalnem prilagajanju gibanja vadimo tiste funkcije, ki jih pacient potrebuje pri vsakodnevnem življenju – kot normalna zravnanost ravnotežja. V telovadnici tega med gibanjem ni mogoče trenirati na noben podoben način. Nošenje na štirih zdravih nogah v ritmu koraka ljudje, ki sami hodijo s težavo ali pa sploh ne, doživljajo s prav posebnim zadovoljstvom!

Zdravljenje s telovadbo pri motnjah gibanja

Izhajamo iz ugotovitve, da je vsako telesno gibanje vodeno centralno. Motnja gibanja nastane zaradi okvare bodisi periferno (na mišici, kosti ali tetivi), bodisi centralno (na možganih ali hrbtenjači) ali pa je okvara na vezni poti med možgani in organom (na perifernem živcu).
Periferna motnja zaradi bolezenskih sprememb na kosteh, na sklepih, na vezeh ali na mišicah, se popravi tako, da se – če je le mogoče – nastali gibalni primanjkljaj harmonično integrira v celotno gibljivost telesa. Pogoj za to je nova, popravljena fiziološka gibalna funkcija in v možganih nov gibalni vzorec za motoriko, kar je osnova nevrofiziološke metode zdravljenja. V možganih se ne nadzira posamezne mišične funkcije, temveč gibalni potek in s tem gibalni vzorec.

Pri hipoterapiji se pojavlja vrsta vprašanj:
  • kaj je konj, kakšne so njegove telesne lastnosti, kako ga človek uporablja;
  • kateri konj je primeren za hipoterapijo, kaj se mora naučiti in na kaj moramo pripraviti tega konja;
  • kaj mora vedeti terapevt o tem konju;
  • katera jahalna izkušnja je pri tem potrebna;
  • katere prizadete osebe lahko in moramo obvarovati (indikacije) ter katerih ne smemo zdarviti (kontraindikacije) z jahanjem konja;
  • katera so merila za to odločitev;
  • kako lahko zdravljenje izvedemo;
  • kje in kako dolgo naj bo zdravljene;
Smisel – namen – cilj

Konji so posebej primerni kot pomoč pri vzgoji v socializacijskih procesih in pri vedenjsko motenih otrocih. V svojem obnašanju so konstantni, torej zanesljivi in možno jih je vključiti v vzgojne procese. Konji ne menjajo svojega vedenja, četudi so v skupini živahnih otrok. So senzibilni in obzirni in ko čutijo, da bo otrok padel na tla, se ustavijo. Pokažejo strah, nestrpnost, nemir in reagirajo na napačno ravnanje z njimi. S tem otroka pripravijo, da reagira, da deluje.
Motivacija za otroka, da se posveti konju je seveda možnost jahanja samega; gibati se, pustiti se nositi, se dokazati in uveljaviti. Lastnosti konja so tudi posebej primerne za ustvarjanja prazaupanja, ki je pri vedenjsko motenih otrocih posebej pomembno. Poseben pomen ima tudi motivacija za ukvarjanje s konjem, nega živali, opreme in hleva.

Namen:

Uporabno področje o možnostih uporabe konja in njegovem ugodnem vplivu na ljudi je točno določeno in delovni princip definiran. V razvojnem procesu ima “zdravljenje z terapevtskim jahanjem” bistven delež. Zaradi različnih učinkov in ciljev so terapevtsko jahanje razdelili v tri veje; po evropskem vzorcu je razdelirev sledeča: 1. Medicina – hipoterapija; 2. Pedagogika – specialno pedagoško jahanje in voltižiranje; 3. Šport – športno in rekreativno jahanje invalidov.
Medicina: konja uporabljajo v okviru hipoterapije. Z nevrofiziološke osnove to metodo indicirajo pri bolnikih z nevrološkimi gibalnimi motnjami. Mejno območje zdravilnega pedagoškega jahanja je glavna opora zgodnjemu zdravljenju oseb z nevromotorično-senzoričnim ciljem, zdravljenju oseb s psihomotoričnim izpadom in psihomotoričnimi boleznimi.
Pedagogika: konj doseže pozitivne spremembe obnašanja človeka s podpiranjem individualnega psihološkega, psihoterapevtskega, socialnega in rehabilitacijskega območja z zdravilnim pedagoškim jahanjem. Pri tem se jahalno športna vsebina in ravnanje medija – konja – prepleta s celotnim človeškim telesnim, duševnim, duhovnim in socialnim položajem.
Šport: hipoterapija omogoča ljudem z različnimi ovirami, da zavzamejo določeno mesto v jahalnem športu.

Cilji:

a.) fizikalni cilji:

  • Razvijati ravnotežje: Med gibanjem konja otrok razvija ravnotežne in vzravnalne reakcije. Tridimenzionalno ritmično gibanje konja je podobno gibanju hoje.
  • Krepiti mišično moč: Mišice celega telesa se krepijo med jahalnimi vajami.
  • Izboljšati koordinacijo in motoriko: Konj je idealno sredstvo za takojšnjo povratno informacijo jahaču.
  • Raztezati spastične mišice: Med jahanjem se raztezajo adduktorne mišice spodnjih ekstremitet. Ko otrok sedi na konju brez stremen, se raztezajo mišice meč. Jahanje s stremeni razteza ahilove tetive. Z vzpodbujanjem otroka k pravilni drži, krepimo njegove trebušne in hrbtne mišice.
  • Zmanjševati spastičnost: Toplota konja pomaga pri sprostitvi nog. Sedenje v nasprotni smeri sprosti ekstenzorne spazme spodnjih ekstremitet, dražanje vajeti pa sprosti fleksorne spazme zgornjih ekstremitet.

b.) pedagoški cilji:

  • Skupina: Otroci se ob konju lažje naučijo razvrščanja. Nemir in prepir vznemirja tudi konja, kar pa ni zaželjeno. Dogovorjenega vrstnega reda se držijo vsi in v majhnih skupinah je mogoče doseči, da si tudi otroci s slabšim spominom za številke zapomnijo svoje mesto in tako vrstni red.
  • Izboljšati vizualno prostorsko percepcijo: To vključuje zavedanje forme in prostora in razumevanje povezav med formami v prostoru. Gre za razvijanje lateralnosti (leve, desne, križne, obojestranske), Prostorske percepcije, ki omogoča razlikovati med objekti pdobnimi po obliki, vendar prostorsko različno oddaljenimi.
  • Diferenciacija: Otrok se nauči razlikovati pomembno od manj pomembnega v okolju, ker mora paziti, da konj ne naleti na objekt ali oviro, ki bi ga utegnila vznemiriti.

c.) socialni cilji:

  • Prijateljstvo: Čeprav je jahanje lahko individualna aktivnost, se najpogosteje izvaja v skupini. Otroci delijo skupno ljubezen do konja in skupne izkušnje jahanja.
  • Razviti spoštovanje in ljubezen do živali: Konj zahteva veliko skrbi in pozornosti. Otrok se čuti povezanega z njim. Nauči se skrbeti zanj in ga spoštovati.
  • Nuditi in sprejeti pomoč: Pri vzpenjanju na konja in pri različnih vajah vsakdo potrebuje pomoč in prav tako je samoumevno kot pomoč nudimo, jo tudi sprejemamo.
  • Ugodje, uživanje, zadovoljstvo…
Cilji pedagoškega in rekreativnega jahanja:

Jahanje je za otroke in za ljudi s posebnimi potrebami najbolj progresivna oblika terapije. Sposobnost obvladovanja konja dviguje samozavest, odgovornost, razvija skupinsko delo, predvsem pa nudi izkušnje zadovoljstva, ugodja in veselja, ki ustvarja posebno povezavo med otrokom in konjem.

  • Otrok razvija ravnotežje, koordinacijo in samozaupanje
  • Kot rezultat planiranih aktivnosti se izboljšujeta moč in fleksibilnost
  • Ko otrok skrbi za konja in opremo razvija močan občutek odgovornosti.
  • Otrok se na konju nauči skupinskega dela in sodelovanja.
Konj kot pomoč pri multipli sklerozi in pri ortopedskih motnjah gibanja

Multipla skleroza je bolezen možganov in hrbtenjače (osrednjega živčevja). Osrednje oživčevje je komandna plošča, iz katere po živčnih potehpotujejo sporočila po telesu in pri tem upravljajo vse naše zavestne in podzavestne gibe. Bolnikove telesne funcije Pri multipli sklerozi so nekontrolirane, sporočila ne potekajo gladko po živčnih nitih in ne potujejo na prava mesta.

MULTIPLA – pomeni, da so prizadeta mnoga področja v možganih in hrbtenjači. Simptomi so lahko lažji ali težji, se pojavijo in izginejo.
SKLEROZA – poškodba ovojnice živčevja v možganih in hrbtenjači – nadomesti jih zatrdelo tkivo.
Povzročitelj je nepoznan, zato tudi še ni odkrito zdravilo za preprečevanja nastanka bolezni. Ni nalezljiva, ni dedna, ni ozdravljiva, je kronična. Najtežji bolniki so vezani na invalidski voziček. Izbruhne najpogosteje pri ženskah med 20. in 40-tim letom.

Simptomi se od bolnika do bolnika razlikujejo:

  • težave z gibanjem
  • slabo ravnotežje
  • težave z vidom
  • utrujenost
  • težave pri govoru
  • tresenje rok, krči
  • slaba usklajenost gibov (motnje koordinacije)
  • delna ali celotna negibnost
  • slabša kontrola mehurja, črevesja (obstipacija)
  • motnje pri požiranju,…

Ortopedske motne gibanja so pretežno posledica funkcionalnih napak, bolezenskih sprememb na hrbtenici in na kolčnih sklepih, pogosto pa tudi napak drže nog. S hipoterapijo ne dosežemo samo izboljšanja ortopedskih napak, temveč lahko z njo preprečimo tudi izvor nastajanja teh napak. Ortopedska okvara pa je tudi kontraindikacija za hipoterapijo.

Psihologija konja

Konj ni kolo, ki ga lahko vlačimo okrog po svoji volji. Ker je živo bitje je dovolj nepredvidljiv, da je za nas zdravo vedeti nekaj splošnih stvari o obnašanju, ker konj z svojimi približno 500 kilogrami zna postati, kljub svoji plašljivosti ali ravno zaradi nje, prava nadloga za nepoučene. Konj ni drzen in hraber junak, kot ga vidimo v filmih. V resnici je plašljiv in boječ, raje len kot delaven, ljubi lagodno življenje in celo vsa stoletja udomačitve konj ne morejo skriti svoje prave nature in želje po neodvisnosti. Kot pri ljudeh tudi konjev značaj oblikuje mnogo karakternih not, tako da je lahko konj len, apatičen, vročekrven, radoveden, flegmatičen, ubogljiv in trmast. Sposoben je izražati široko paleto čustev: ljubezen, ljubosumje, sovraštvo, hvaležnost,…
Slabih konjev skorajda ni, vedno so le slabi jezdeci, trenerji, lastniki ali lahko pa ima konj le slabe izkušnje z ljudmi iz preteklosti. Vseeno pa se pri nekaterih pojavljajo določene značajske hibe, ki se jih težko popravlja in je bolje, da se takim konjem izognemo. Kljub temu, da so ujahani in oskrbovani se branijo človeka z brcami. Za medsebojno sporazumevanje in razumevanje nam mora konj zaupati, ne smemo ga preobremenjevati in zahtevati od njega nemogočih stvari, kajti za vse njegove delavne sposobnosti je značilno, da ne smejo nastati umetno, temveč se lahko razvijejo le iz naravnih dispozicij posamezne živali.

Pravilna izbira terapevtskega konja

Med hipoterapijo konj prenaša na hrbtu jahača, ki ni treniran, še več, jahač s svojimi impulzi moti konja, zato je pomembna izbira pravega konja. Konj se mora po vodnikovih ukazih gibati z invalidnim jahačem mirno, uravnoteženo, sproščeno predvsem pa varno za jahača, ne glede na signale, ki izvirajo iz jahača.
Poleg zunanjosti in mirnosti konja je pomembno tudi, kaj on zna oz. kako je izšolan, zato se ne moremo zadovoljiti s prvim, ki pride mimo. Terapevtski konj mora biti zares dobro ujahan, imeti mora izdatne a ne previsoke hode, pravilno nasajen dolg vrat, kar je koristno za bolnika, ker ga ima za svojo oporo. Viher mora biti izrazit, ampak ne visok, po možnosti širok in skladno sega v hrbet. Med različnimi tipi konj je najbolj primeren pravokoten konj. Njegove dolge sprednje noge in dolg hrbet omogočajo udobno sedenje, medtem ko hrbet niha. Glava v razmerju do telesa ne sme biti prevelika. Oči posredujejo zaupanje, zato so ugodne stransko stoječe oči, pri katerih je mrtvi kot k zadnji nogi majhen. Pri ozko stoječih očeh je mrtvi kot večji, posledica tega je plašnost konja. Glede starosti, če upoštevamo trajanje usposabljanja normalnega jahalnega konja, potem je ta usposobljen za ježo šele v starosti 3 do 4 leta. Šele nato postopoma dozori z utrjeno vzgojo do stopnje, ko ga lahko uporabljamo za hipoterapijo. Na splošno je to med petim in desetim letom starosti. Pri višini ne gledamo na vsak cm, temveč lahko konja izbiramo tudi glede na višino terapevta, ki mora v vsakem trenutku s tal doseči otrokova ramena. Priporočljiva je srednja velikost konja, visokega med 155 in 160 cm. Pasma pri izbiri ni pomembna, ravno tako ne barva.
Poniji splošno zelo dosti dopustijo otrokom. Trpijo stvari, ki jih odraslim nikoli ne bi dopustili. Če pa se naveličajo otroka to znajo tudi pokazati; morda s tem, da zbežijo, če so jim ljubkovanja preveč divja ali s počasno, zanemarjeno hojo ko čutijo, da otroci niso več pri stvari.

Treniranje terapevtskega konja

Treniranje terapevtskega konja je na začetku enako kot treniranje vsakega jahalnega konja. S treniranjem se uči premikati konj z jezdecem v ravnotežju. Konj mora bolnim ljudem zaupati, da jih ne priznava le kot visoko rangirane, temveč jih uboga tudi v kriznih situacijah. Samo tako lahko obvladamo oziroma zmanjšamo njegov prirojen nagon za beg kot reakcijo na strah.

Terapevtski konj se mora naučiti nenavadnih stikov z bolniki brez obrambnih reakcij. Pri tem gre za različen vstop-sestop, spastičnost okončin, ataksijo trupa, nekontrolirano gibanje, ki jahanje še posebej obremenjuje. Prav tako se more privaditi neobičajnim glasovom in nemiru, ki ga povzročajo bolniki, ki pridejo v skupino, saj se skuša vsak na svoj način prikupitit konju. Terapevtskega konja moramo ob šolanju in vzgoji pripravljati tudi na telesno gibanje in sprostitev. Če takšen je lahko pazljiv na dialog med njim in bolnikom.
Odločilna je brezpogojna poslušnost konja. Konja moramo naučiti še neobičajnih bolnikovih obremenitev. To so razni telesni vplivi: spastičnost, asimetrično sedenje, motnje ravnotežja; ortopedski pripomočki: bergla, invalidski voziček, opornice; mentalni vplivi: strah, bojazen, napadi ali nekontrolirani glasovi bolnikov

Hipoterapevtski team
  • team, ki se srečuje z otrokom v ustanovi, jahalnici, pri konju in s konjem
  • team, ki se nenazadnje srečuje s straši ali skrbniki, osebe pri terapevtskem jahanju

Zdravnik:
Hipoterapijo tako kot ostalo terapevtsko-gimnastično zdravljenje odredi zdravnik. Poznati mora izvide bolnika, s pomočjo katerih lahko oceni gibalno sposobnost bolnika na konju.

Hipoterapevt:
Najpomembnejše pri hipoterapiji je, da je nosilec izvajanja fizioterapevt. Dobro mora znati ravnati s konjem, saj je treba z njim vzpostaviti zaupanje, naučiti se mora jahati, natančno opazovanje bolnika pa je predpogoj za opravljeno analizo gibanja. V tujini je pogoj za udeležbo tečaja iz hipoterapije diplomiran fizioterapevt s končanim tečajem razvojno-nevrološke obravnave (RNO), obvladati mora tudi popolno dresurno jahanje.

Vodič konja:
Njegova naloga je vodenje konja, zato mora biti pri delu s konjem izkušen in zanesljiv, obvladati mora dresurno jahanje in konja mora naučiti poslušnosti. Prispeva lahko k dobri terapiji, opozarja na nevarnosti in pomaga pri zajahanju in razjahanju.

Pomočnik:
Ta je lahko psiholog ali specialni pedagog, logoped, delovni terapevt in fizioterapevt.

Konj:
Terapevtski konj je najpomembnejši element pri hipoterapiji.Za hipoterapijo je primerne predpriprava, saj se mora konj pred začetkom z gibanjem ogreti. Potrebno mu je dati malo svobode, prostosti; hkrati pa mora ostati poslušen in ubogljiv.

Program hipoterapije

Program se vedno izdela individualno glede na posameznika. Program obsega:

  1. 1specialne probleme
  2. indikacije oz. kontraindikacije
  3. cilj, ki ga želimo doseči s hipoterapijo
  4. plan izvajanja hipoterapije

Pri specialno-pedagoškem delu je pomembno, da konj brez ocenjevanja sprejme vsakega otroka. Seveda konj reagira na vsakega človeka drugače, odvisno, kako se mu približa:
negotovo, samozavestno, prestrašeno, napadalno. Konj se ne more pretvarjati, maščevati, kaznovati,…Po drugi strani zaradi svojega, za vrsto značilnega vedenja čredne živali, zaradi mehke dlake in telesne toplote, vabi otroka, da bi z njim navezal stik. Nadalje vzbuja željo, da bi se povzpel nanj, se dvignil nad vso okolico, da bi se pustil nositi. Konj Veliko in krati ničesar zahteva. Človek pa je vsekakor prisiljen reagirati v smislu izenačevanja, uravnoteženja konjevih gibov, kar prinaša pozitiven občutek za oba.

Hipoterapija v praksi 

S tal – faze emocionalnega navezovanja:
Opazovati in pozdraviti konja

Spoznavanje glave konja preko čutenja, otipavanja z rokami- opazovati strukturo repa, grive, čutiti konjevo toploto in jo primerjati s svojo
Nadevanje hlevske oglavke- pristop do konja in učenje in spoznavanje delovnih potekov
Vodenje konja- s tem pa tudi spoznavanje konja kot bitja z lastno voljo
Krmljenje konja- pripraviti krmo in doživeti prehranjevalno vedenje

Vzpenjanje:
Vzpenjanje s stopnicami: Bojazljiv ali rahlo telesno prizadet lahko sam določa čas in tempo vzpenjanja. Stopnice so stabilne in dajejo varnost, tako lahko korak za korakom doseže svoj cilj, konja pred očmi. Pri tem se lahko sporazumeva z njim. Manj gibljivi bolniki se na gornji stopnici z hrbtom obrnejo proti konju in sedejo najprej povprek na konja, nato se obrnejo proti konjevi glavi, da njihovo desno nogo potisne terapevt preko konjeve glave in vratu. Konj mora pri sedanju stati absolutno zanesljivo mirno. Vodič mu daje gotovost – zanesljivost s tem, stoji pri njegovi glavi in ga umirja.

Razjahanje:
Tudi pri razjahanju mora pomagati terapevt. Izurjen konj v tej fazi spusti glavo navzdol. Bolnik mora pokončno držo obdržati, ko sestopi iz konja. Če je možno gre bolnik do stola ali ležalnika da se umiri. Dobro je nadzorovati pritisk in opazovati splošno stanje bolnika.

Vodenje konja:
Vodimo ga na več načinov. Eden je vodenje na dolgo vajet. Vodič hodi 1m za konjem in z jermeni upravlja kot pri vožnji. Biča ne uporablja. Drugi način je vodenje s povodcem. Vodič gre paralelno ob konju v višini kolka. Pri vodenju uporablja dresurni bič. Poznamo tudi vodenje z roko. Paziti moramo, da poleg glave vodeča roka ni trda. Praviloma lahko hipoterapijo izvajamo brez prekinitev in brez škode maksimalno do dve uri, seveda po presoji terapevta glede na stanje bolnika. V praksi pa poteka 15 do 20 minut. Po končani hipoterapiji mora vodič konja nagraditi s svobodnim gibanjem in boljšo hrano.

Jahanje konja brez sedla:
Zdravljenje brez sedla ima prednost, saj pride z neposrednim stikom med bolnikovo zadnjico, notranjo stranjo stegen in konjem do prenosa toplote. Normalna telesna temperatura je pri vseh konjih med 37,5 in 38,5 ºC. Prenos toplote na bolnika zmanjša mišične krče in olajša gibljivost v kolkih, kar je za bolnika zelo prijetno.

Jahanje na konju v sedlu:
Sedlo zaradi višine poveča oddaljenost težišča konja, torej prenese podaljšana vzvodna ročica izrazito gibanje konjskega hrbta na bolnika. To povečanje nihajnega impulza je zaželeno takrat, kadar je cilj povečanje gibanja bolnika. Sedlo se uporablja tudi kadar je hrbet konja pri sedanju brez sedla za bolnika preširok.

Izhodni položaj:
Pogoj za optimalno gibanje v koraku je dober izhodni položaj. Pravilno, oporno držo telesa dosežemo z regulacijo tonusa, z razprtim sedenjem in refleksno zaporno komponento. Leže na hrbtu dosežemo razbremenitev teže hrbtenice, pregibanje v kolkih, napetost ramenskih sklepov z visečimi rokami ob obeh straneh glave konja pa popusti. V tem položaju mora biti hoja konja zelo previdna. Med hipoterapijo bolnik sedi na konju in zavestno nadzira gibe glave. Bolnikom.ki ne zmorejo nadzorovati položaja glav, pomaga terapevt, ki sedi za bolnikom na konju.

Vaje za koordinacijo telesnih mišic:
Pri zdravljenju je priporočljivo začeti z aktivnejšo stranjo bolnika, ker se zna bolje pripraviti za simetrično obnovo koordinacije telesa. Kot so pokazale izkušnje, je to lažje dosegljivo, če na začetku funkcionalno boljša stran bolnika gleda navzven, Omeniti je potrebno, da ima vsak konj eno stran boljšo kot drugo – harmonična upognitev levo ali desno.

Popravljanje drže:
Korektura drže so vaje upora v različnih telesnih položajih. Umetnost terapevta je korektura drže pri telesnem problemu bolnika. Zelo dobro lahko dela, če je v lastnih izkušnjah na konju zelo intenziven in ima dobro funkcionalno analizo. Domneva se , da pri fizioterapevtskem uspehu korekture drže hipoterapija ne moti, nasprotno – celo zelo koristi. Korekturno gibanje je možno v POKONČNO, NAPREJ VODENI HOJI, medtem ko ga v mirnem položaju ne dosežemo.

Vaje za telesno zavest:
Urjenje na konju prinaša korist, ker je bolnik preko gibalnega dialoga istočasno izzvan in sproščen, se giblje aktivno in pasivno, je prost in s tem odprt za zaznavo. Bolnikovo željo po privezanosti zavrnemo, ker tako lažje zazna telo, gibanje telesa in položaj delov telesa, ki sledijo drug drugemu in tako nastane gibanje.

Indikacije za hipoterapijo 

Indikacije = bolezenska znamenja in okoliščine, ki nakazujejo določene medicinske ukrepe ali neko zdravljenje. Glavne indikacije za hipoterapijo so nevrološke motnje gibanja različne etiologije – cilj je nevromotorično zdravljenje. Kompleksno delovanje. Kompleksno delovanje hipoterapije doseže sinhron seno- in psihomotoričen učinek.
Manjša nevrološka okvara lahko povzroči različne sindrome:
– spastičnost – mišični tonus je povečan zaradi poškodovanih centralnih nevronov. Ugoden vpliv na spastičnost imajo ritmični gibalni impulzi konja, ki blažijo spastičnost pri bolniku.
– hipotoničnost – mišični tonus je zmanjšan zaradi poškodovanih perifernih nevronov. Pri tem pride do šibkosti oz. slabotnosti mišičnih funkcij.
– Atoničnost, hiperkinetično – hipotonični sindrom,…

Vpliv hipoterapije je pozitiven celo na slabotno gibanje mišic obraza. Klasične indikacije za hipoterapijo so:

  • multipla skleroza
  • infantilna cerebralna pareza
  • spina bifida
  • spastični tortikolis
  • Parkinsova bolezen
  • posttravmatska nevrološka obolenja
  • postvnetna nevrološka obolenja
Kontraindikacije za hipoterapijo

Kontraindikacije = znamenja, ki kažejo, da je nek poseg ali neko zdravljenje za bolnika škodljivo. Kontraindikacije so poleg vnetij kosti in sklepov tudi nevnetne spremembe oblike kosti in sklepov, kostno fiksirane nepravilnosti na hrbtenici in sklepih so:

  • Bechterewova bolezen
  • spondilolisteza
  • gibus
  • skolioza
  • degenerativne spremembe na kolkih
  • sveže poškodbe kosti in sklepov

Tudi vse kolčne spremembe, ki preprečijo sedenje na konju brez napetosti, so protiindikacije. Zaradi razprtega sedenja in gibalne spodbude je potrebno luksacijo kolčnega sklepa skrbno preučiti in se izogniti hipoterapiji.

K ostalim kontraindikacijam štejemo:

  • insuficienca srca
  • težka hipertonija z grozečimi hipertoničnimi krizami
  • nevarnost embolije
  • alergija na konja
  • nepremagljiv strah pred konjem
  • hemofilija
  • epilepsija
  • večje poslabšanje bolezni
Psihološki učinki otroka na konja ☼

☼ Otroci, ki doživljajo čustvene probleme jim zelo koristi vodena interakcija v terapiji s konjem
☼ Terapevt lahko izboljša otrokovo zaupanje in samopodobo z opogumljanjem, da sodeluje v tveganih situacijah v varnem okolju.
☼ Boječ, tveganju nenaklonjen otrok se lahko nauči kontrolirati čustvene reakcije med izvajanjem manevrov na konju med hojo.
☼ Ker je konj večji in močnejši kot otrok, je zanj nagrada vedno, če žival odgovori, reagira na otrokove ukaze.
☼ Ritmično premikanje konja in njegovega telesa pomaga sprostiti otroka in zmanjšati bojazen.
☼ Psihični napor in mentalno osredotočenje oz. pozornost prinese veselje in užitek, ki sta tako potrebna pri otroku.
☼ Hipoterapija v kombinaciji z drugimi terapijami, ugodno vpliva tako na razvoj otrokovih kognitivnih funkcij, zvišanje frustracijskega praga, pridobivanje ugodnih izkušenj za graditev boljše samopodobe.
☼ Zlasti je to še toliko bolj pomembno za otroka npr. z cerebralno paralizo ker mu daje občutek TO ZMOREM TUDI JAZ!