Prašičjereja je po pomembnosti naša druga živinorejska panoga. Svojo upravičenost potrjuje s nekaterimi biološkimi prednostmi in značilnostmi vrste domači prašič, ki omogočajo hitro in sorazmerno ceneno prirejo mesea. V Sloveniji ima prašičereja dolgo tradicijo. Že v urbarijh je zapisano, da so morali tlačani plačevati tako imenovani svinjski davek: bila sta dva, mali in veliki. V človekovi prehrani je prašičje meso pomemben vir beljakovin živalskega izvora. V svetu doživlja prašičereja v zadnjih dvajsetih letih izredno pomembne strukturne spremembe: izredno hitro se zmanjšuje število kmetij, ki redijo prašiče, povečuje pa se število prašičev na obratih. Po ocenah trendov v svetu se bo prašičjereja še razvijala. Ob tem je povsem jasno, da bo morala biti taka panoga gospodarsko zanimiva in da bo morala rejcu zagotavljati primeren dohodek. O uspehu in neuspehu reje prašičev bo vse pomembnejše znanje.

Kot vsaka stvar, se tudi tukaj vse začne na začetku - pri rojstvu pujskov. Sam rejec se mora dobro zavedati vseh težav, ki jih prinese novo rojstvo in s tem povezanih smrti. Znati mora trezno razmišljati in ukrepati, da izgube niso prevelike. Ker so pogini pri prašičih zelo pogosti prav v postnatalnem obdobju, so rejci in veterinarji dolgo časa strmeli za rešitev, ki bi zmanjšalo težave v tem obdobju. In dobili so nekatere vakcine, ki jih apliciramo bodisi brejim svinjam ali novorojenim pujskom in s jih tem zaščitimo pred nekaterimi bakterijami, ki prežijo na njih v svetu izven matere.

Veterinarji v marsičem, kar zadeva cepiva, prehitevajo zdravnike. Ukvarjajo se s smotrnimi metodami za oslabitev mikroorganizmov, ki bi jih lahko uporabili kot cepiva. Ekonomičnost pridelovanja cepiv poskušajo povečati tako, da v cepiva dodajajo pridelke celično posredovane imunosti, npr.več vrst citokinov. Cepiva proti boleznim živali obetajo, da bodo razširila ponudbo in se bodo izognila kemično pridelanim cepivom. Ni več res, da so cepiva veterinarjev "groba" in imajo številne nezaželene učinke pri cepljenju živali.